Kako lahko človekove pravice povežemo z upravnimi postopki?

Človekove pravice in upravno pravo se tesno prepletajo, saj upravnopravni postopek velikokrat služi kot mehanizem varstva človekovih pravic o katerih se odloča v upravnih postopkih. Vsekakor je popolnoma razumljivo, da mora vsaka pravna država zagotavljati predvidljivo ravnanje nosilcev oblasti, ki jo lahko pri nas razdelimo v tri veje – izvršilno, sodno in zakonodajno. To je mogoče samo, če so pravila ravnanja v naprej jasno določena, posamezniki, ki se v upravnih postopkih znajdejo pa jih poznajo oz. so jim dostopna in se lahko tako o njih podučijo. Prav tako pa morajo pravilna upravnega postopka poznavati uslužbenci, ki v upravnih postopkih delujejo.

Upravnopravni postopek je »podsistem« pravnih norm in samostojna pravna panoga, ki v obliki zakonov in podzakonskih aktov usmerja in uokvirja delovanje izvršilne veje oblasti, poleg tega pa opredeljuje tudi organizacijo in pristojnosti uprave, upravnopravna razmerja ter postopek odločanja in izvajanje nadzora nad zakonitostjo delovanja njenih organov. Norme upravnega prava se izvajajo preko upravnega postopka, ki predstavlja takšna vnaprej določena pravila, s čimer se pomembno omejuje samovoljno nastopanje državnih in drugih organov ter omogoča predvidljivost ravnanja in delovanja. Brez jasnih in natančnih pravil o upravnih postopkih bi bili posamezniki po eni strani podvrženi arbitrarnosti, po drugi strani pa bi bili brez pravne opredelitve pravic in dolžnosti odvisni od trenutne »dobre volje« organa.

Kaj je upravno pravo in kdo je v upravnih postopkih udeležen?

Upravni postopek bi pravzaprav lahko definirali kot skupek postopkovnih pravil, ki urejajo vodenje in odločanje upravnih organov in drugih državnih organov. Procesna pravila, ki jih organi pri svojem odločanju uporabljajo, so v naprej jasno določena, zajeta pa so predvsem v Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki ga dopolnjuje Zakon o upravnem sporu (ZUS-1). Upravni postopek se odvija pred upravnimi organi. Sem lahko štejemo ministrstva, organe v sestavi in upravne enote. Poznamo pa tudi veliko različnih upravnih področij, s katerimi se srečujemo praktično vsak dan. Med najbolj znanimi so upravnopravne notranje zadeve, gradbene zadeve, otroško varstvo, davčne in druge dajatve ter številna druga. Med upravne zadeve tako na primer štejemo že izdajo potnega lista ali vozniškega dovoljenja, upravna zadeva je, ko v sklopu graditve objekta zaprosimo za gradbeno dovoljenje, seveda pa med upravne zadeve štejemo tudi sklenitev zakonske zveze.

Tako kot v ostalih vejah prava v Republiki Sloveniji, je tudi v upravnem pravu zagotovljeno sodno varstvo zoper odločitev državnega organa. Slednje je tudi nujno, če želimo govoriti o pravni državi, v kateri mora biti po načelu sodnega varstva zoper vsako oblastno dejanje zagotovljeno sodno varstvo. S tem postane sodišče končni razsodnik o pomenu in vsebini upravnega prava.

Najpomembnejši aspekt upravnega prava je torej upravni postopek. V upravnem postopku gre zmeraj za vertikalno pravno razmerje med subjekti, saj je država pravno gledano močnejši subjekt od posameznika. To pomeni, da moramo v postopku ustvariti ustrezno procesno pravico, ki bo posamezniku omogočala aktivno sodelovanje v postopku odločanja in uveljavljanja zaščite. Osnovne procesne pravice posameznikov so:

• pravica do izjave,
• pravica do sodnega varstva,
• pravica do učinkovitega sojenja,
• pravica do pravnega sredstva,
• pravica do vpogleda v zadev.

Kljub vsem človekovim pravicam, ki pripadajo posamezniku v upravnem postopku, pa se velikokrat zgodi, da upravni postopki ostanejo kompleksni, dolgotrajni in za posameznika, ki se v postopku znajde, precej neprijazni, saj je administracija državne uprave še zmeraj zapletena, javna uprava pa velikokrat od posameznika zahteva, da le-ta služi njej, namesto obratno, kot bi to bilo v pravni in socialni državi za pričakovati.

Upravnopravni postopek lahko vpliva tudi na pravice ranljivih skupin

Velikokrat se upravno pravo dotakne tudi pravic posameznikov, ki pripadajo ranljivim skupinam. Vse to je raziskovala dr. Neža Kogovšek Šalamon, avtorica knjige z naslovom Upravno pravo, ranljive skupine in človekove pravice. V omenjeni knjigi je predstavila izsledke študije, ki jo je izvajala med leti 2008 in 2018. Pravna vprašanja, s katerimi se je pri tem srečevala, zaradi pravnih praznin pogosto niso imela odgovorov. Ranljivi posamezniki, kot so otroci, neizobraženi in neuki, pripadniki LGBT-skupnosti, osebe z invalidnostmi, etnične in verske manjšine, izbrisani prebivalci, begunci in prosilci za azil (ter intersekcijske kombinacije teh identitet), pogosto ne najdejo ustreznega mesta v upravnopravnem urejanju.

S knjigo si je avtorica želela poudariti problematiko tega področja in omogočiti spremembe na bolje, ki se že kažejo v družbi. Predvsem hitre zakonodajne spremembe v Republiki Sloveniji so povzročile, da skupine predvsem ranljivejših upravičeno zahtevajo in ponekod tudi že uživajo pozornost.

Knjigo ”Upravno pravo, ranljive skupine in človekove pravice” lahko naročite tudi pri nas

Avtorica je vsebino knjige smiselno razdelila na osem tematik, in sicer:

• vprašanja načela varstva pravic strank v upravnem postopku,
• položaj otrok v upravnem postopku,
• vprašanje državljanstva in apatridnosti,
• naslavljanje diskriminacije pred upravnim sodiščem,
• priznanje mednarodne zaščite za LGBT-osebe, kjer je obravnavana intersekcija med več osebnimi okoliščinami,
• institut referenduma in njegovega vpliva na položaj manjšin in drugih ranljivih skupin,
• pravni položaja LGBT-oseb in istospolnih partnerjih v upravnem postopku ter
• načela solidarnosti na področju upravljanja z migracijami v kontekstu širitve Evropske unije.

Vsa našteta poglavja so smiselno povezana v celoto in tako ponujajo dober pregled človekovih pravic v upravnem pravu nasploh.

Knjiga je izjemno zanimivo in pomembno delo na področju prava Republike Slovenije, naročite pa jo lahko tudi z nekaj kliki v spletni knjigarni Uradnega lista Republike Slovenije d.o.o.