Prisilna poravnava je za podjetja in upnike prijaznejša od stečaja

Prisilna poravnava je strokovni izraz, ki govori o postopku, ki steče po tem, ko se je neko podjetje znašlo v težavah in upnikom dolguje veliko denarja, torej je postalo insolventno. Vseeno pa sta stečaj in prisilna poravnava termina, ki govorita o dveh različnih postopkih, četudi sta posledica iste težave. Prisilna poravnava je namreč nekoliko prijaznejša tako do podjetja, ki se je znašlo v dolgovih, kot do njegovih upnikov.

Stečaj in prisilna poravnava sta, kot rečeno, dva različna termina, ki ne govorita o istem postopku, četudi sta posledica podobne težave. Tega namreč, da se je neko podjetje znašlo v dolgovih. A preden se lotimo razlik med njima, je prav, da spregovorimo o tem, kaj je prisilna poravnava in kaj stečaj.

Kaj je prisilna poravnava in kaj stečaj?

Torej, kaj je prisilna poravnava? To je proces, ki nastopi v trenutku, ko se neko podjetje znajde v težavah zaradi dolgov. Drugače bi jo lahko poimenovali tudi prestrukturiranje družbe. Zakaj prestrukturiranje? Ker spremembe, ki se zgodijo znotraj podjetja, le-temu pomagajo, da kljub svoji zadolženosti pod določenimi pogoji spet pridobi plačilno sposobnost.

Ponovno pridobljena plačilna sposobnost mu tako dovoljuje, da posluje še naprej, vendar za to potrebuje v prvi vrsti zaupanje upnikov. Le, če bodo ti dovolj zaupali podjetju, da jim bo z odlogom plačila dolgov le-te uspelo poravnati, bo tak postopek tudi mogoč.

Stečaj pa je smrt nekega podjetja. Ko bo stečajni postopek zaključen, se bo podjetje, ki se je znašlo v težavah zaradi dolgov, namreč moralo zapreti. Ravno to je tudi največja razlika med stečajem in prisilno poravnavo, pa vendar ni edina.

Stečaj in prisilna poravnava ter njune razlike

Prva razlika med obema postopkoma je, kdo lahko postopek dejansko predlaga. Stečaj predlaga dolžnik, torej podjetje, ki se je zaradi dolgov znašlo v težavah, osebno odgovorni družbenik podjetja ali pa upniki. Pravico do predlaganja postopka imajo tudi različni javni skladi Republike Slovenije, denimo jamstveni, preživninski ali invalidski. Prisilno poravnavo pa lahko predlaga le zadolženo podjetje oz. osebno odgovorni družbenik podjetja.

Ko eden od teh predlaga drugo omenjeni postopek, o tem ali bo do tega na koncu dejansko prišlo, odloča sodišče. Če se sodišče za postopek odloči, morajo o tem odločati še upniki, a le tisti, ki so uspeli pravočasno prijaviti svoje terjatve.

S postopkom se mora strinjati toliko upnikov, da je skupna višina njihovih terjatev vsaj 60% celotnega dolga, ki ga je pridelalo podjetje. Upniki pa se k postopku lahko prijavijo v roku 1 meseca od njegovega pričetka. O primeru se lahko seznanijo le preko AJPES-a, podjetje, ki je dolžnik, jih namreč o postopku ni dolžno obvestiti.

Končna odločitev upnikov je odvisna predvsem od zaupanja, ki ga izkazujejo podjetju. Če verjamejo, da bo to plačalo svoje dolgove, če bodo ti znižani ali deloma odpisani oz. bo zanje dobilo odlok, bodo postopek potrdili, sicer ne. Če podjetju ne zaupajo lahko namreč predvidevajo, da bo le-to po tem, ko se bo postopek zaključil, zapravilo še vse do tistega trenutka obstoječe premoženje, oni pa bodo na koncu ostali brez vsega. Če zaupanja ni, gre torej podjetje v stečajni postopek.

Tega sicer vodi stečajni upravitelj. Naloga le-tega je, da ves čas varuje interese vseh upnikov in jih obravnava popolnoma enakovredno. Poskrbeti mora namreč, da prav noben upnik ne bo dosegel prednostnega plačila na škodo preostalih. A tudi za ta postopek se je potrebno prijaviti, s postopkom pa se lahko upniki tudi tukaj seznanijo le preko AJPES-a. Veljajo le prijave pri katerih upniki priložijo vse dokazne listine, katere posredujejo pristojnemu sodišču, ne pa stečajnemu upravitelju.

Kakšna je še razlika med obema postopkoma

Še ena pomembna razlika med obema postopkoma je, da upniki, če svoje terjatve ne prijavijo pravočasno, pri prisilni poravnavi ne izgubijo pravice do poplačila le teh, temveč le do glasovanja o tem ali se podjetju sploh dovoli, da gre v tak postopek. Pri stečaju pa le-te, če jih ne prijavijo pravočasno, dejansko izgubijo.

To pomeni, da je prvi postopek prijaznejši tudi do upnikov in ne le do podjetja s težavami, saj imajo več možnosti, da bodo dobili svoje terjatve poplačane, kot v primeru drugega postopka. Res pa je, da nobena od obeh možnosti ni idealna. Obe sta namreč posledica tega, da je neko podjetje postalo insolventno. To pa seveda tudi pomeni, da upniki najbrž, tudi če bodo dobili nazaj del terjatev, skoraj zagotovo ne bodo dobili vseh.

Poznamo sicer tudi poenostavljen postopek. Kaj je prisilna poravnava po poenostavljenem postopku oz. komu je namenjena? Ta je namenjen izključno mikro podjetjem in samostojnim podjetnikom. Upnikom pri poenostavljenem postopku ni potrebno prijaviti svojih terjatev, teh ni potrebno preizkušati, ne imenuje se niti upravitelja. Predlog postopka pa je tudi v tem primeru predmet zadolženega podjetja oz. njegovega odgovornega družbenika, torej enako kot pri osnovni obliki tega postopka.

Za mikro podjetja veljajo le tista v katerih je bilo v enem poslovnem letu zaposlenih manj kot 10 ljudi, istočasno pa so imela čiste prihodke od prodaje manjše od 700.000 evrov. Tudi aktiva družbe ne sme preseči 350.000. Enaki pogoji veljajo tudi za poenostavljen postopek pri samostojnih podjetnikih.