Aktualna pomoč v življenju, Bert Hellinger

Prevod Matej Škufca

Moški in ženska, celovita slika
Mistika
Sreča
Veliki petek in velika noč
Sporočilo miru
Zaščita
Ljubezen
Ljubezen in življenje
Upanje

Intervjuu z Bertom Hellingerjem, revija ONA

Bert Hellinger, Nemec, rojen leta 1925, kontroverzni psihoterapevt in filozof, nekoč tudi duhovnik, je začetnik psihoterapevtske metode postavitve družine. S svojo življenjsko zgodbo, kompleksnih znanjem in izkušnjami, ki jih je združil v svoji metodi bi ga težko uvrstili v katerikoli predal psihoterapevtskih praks.

Dvajset let je kot misijonar preživel med Zuluji v Afriki, kjer je spoznal drugačen pogled na človeka in njegovo dušo, kot je običajen v naši zahodni kulturi, hkrati pa je prepoznal tudi skupno bistvo izkušnje biti človek. Ta leta so pustila globok vpliv na njegovo kasnejše razmišljanje in delo.

V svoji metodi je povezal znanje iz psihoanalize, skupinske dinamike, gestalt terapije in transakcijske analize z lastnimi spoznanji, ko je raziskoval pogosto skrite vezi, vzorce in zakonitosti, ki delujejo, kadar so ljudje povezani v skupnosti. S svojim delom je izzval psihoterapevtske kroge in še danes ima stroka do njega in njegove metode izrazito polaren odnos: nekateri ji priznavajo globino in učinkovitost, drugi pa jo močno zavračajo. V svojih osnovah namreč še presega spoznanja in okvire današnje znanosti. Kljub temu postavitev družine ne tako redki »uradni« psihoterapevti v nekoliko spremenjeni, včasih tudi okrnjeni obliki vključujejo v svojo terapevtsko prakso.

Srečanje s Hellingerjem je bila zanimiva, močna izkušnja iz več razlogov, to, da je svetovno znan, je le eden od njih. Ne srečaš vsak dan tako vitalnega osemdesetletnika s tako živo modrimi blagimi očmi. In v teh krajih ni več v navadi, da bi poslušali stare ljudi - mislim zares poslušali in jih jemali resno. Ne glede na to, ali se z njegovo metodo strinjamo ali ne, Hellinger vzbuja spoštovanje in deluje nenavadno močno, pri tem da nima tiste navdušujoče karizmatične energije, ki jo imajo tisti, ki pritegujejo množice.

Ko na postavitvi družine popolnoma osredotočen molče opazuje dogajanje v sredini sobe, je videti ganljivo predan in ponižen. Govori počasi kot kakšen indijanski vrač, toda z jasnim, odločnim glasom, nič starčevskega ni v njegovem govoru. Njegove besede so tudi takrat, ko govori množici ljudi, enake kot v intervjuju: preproste, skoraj suhe, pretresejo te takrat, ko dojameš njihovo preprosto, a globoko sporočilo in sočutje.

Prestar je in preveč izkušen, da bi se zapletal v stvari, ki niso bistvene, da bi sledil strahovom, ambicijam in podobnim zadevam, svojim ali tujim. Ne zdi se mu potrebno, da bi izvajal diskusije in skušal komu kaj dokazati ali koga v karkoli prepričati.

Ljudem pusti, da mislijo, kar hočejo misliti in se v to preprosto ne vpleta, zato se tudi pred kritikami ne brani in jih niti ne komentira. Prepričan je, da je resnica tu, pred nami, odvije se sama po sebi, on jo v svojih postavitvah družine samo pomaga pripeljati bliže k nam. Sprejmite ali pustite.

Pravi, da je čisti empirik: njegove ugotovitve so preproste in izhajajo neposredno iz tega, kar se pokaže.

To je edini intervju, ki ga je dal, ko je imel na Bledu trodnevni seminar. O metodi postavitve družine in svojem delu, ki je zagotovo zanimivo, se sploh ni imel namena pogovarjati. Škoda časa in energije. Če vas zanima njegova metoda in delo, pojdite na hellinger.com ali na slovensko stran korenineinkrila.com. Hellingerjev referent za Slovenijo je Matej Škufca, njegov prijatelj in učenec.

Intervju je preprosto in odločno zastavil po svoje in tako sva se pogovarjala o tem, o čemer se mu je zdelo pomembno govoriti: o čisto temeljnih človeških vprašanjih - odnosih med žensko, moškim in njunimi družinami in otroki.

Bi lahko, prosim, na kratko pojasnili bistvo vaše metode postavitve družine?

Najprej moramo razjasniti, katero temo imamo in kdo bodo bralci.

Ona je ženska revija, ki izhaja kot tedenska priloga resnega dnevnika z visoko naklado, zato ima zelo širok krog bralcev.

Vprašanje je, kaj bi pomagalo ženskam? Kar bom povedal, bo osebno pomagalo ženskam v življenju. Potem odpadejo vsa tista vprašanja, ki so tehnične narave. Posvetil se bom temu, kar je za ženske posebno pomebno. Kaj osreči družino? To je zelo preprosto in zelo dobro vprašanje. To ženske čisto naravno zanima.

Postavila bi vam še eno zelo preprosto vprašanje: »Kaj je to, kar povezuje člane družine med seboj?«

Tisto, kar drži družino skupaj, je ljubezen med žensko in moškim. Otroci so srečni, kadar sta mati in oče na ta način povezana, kadar ju vidijo skupaj kot par. Otroci se počutijo varne in srečne, kadar so prepričani, da bosta mati in oče skupaj tudi ostala. Drugače zgrabi otroke panika. Partnerski odnos je osnova srečne družine.

Kako postane par srečen?

Ne v smislu, da sta zaljubljena ali kaj podobnega. Bistveno v odnosu med moškim in žensko je, da moški vzame žensko, da soglaša z njo, takšno kot je in da tudi ženska soglaša s svojim partnerjem takšnim kot je. Torej reče moški ženski: »Ljubim te ravno takšno, kot si. Veselim se te prav takšne kot si.« In tudi ženska reče moškemu: »Ljubim te prav takšnega, kot si. Soglašam s s teboj takšnim kot si in se te veselim takšnega, kot si.«

Kar naenkrat sta oba sproščena in drug ob drugem se počutita varno, ker sta ljubljena takšna, kot sta. Ni se jima treba spremeniti. Takšna kot sta, sta za drug drugega prava. Tako zažarita, takoj občutimo, da sta srečna.

To je sveda prvo. A še ni dovolj. Moški reče ženski: »Tvojo družino ljubim takšno kot je, ljubim tvojo mamo takšno, kot je, ljubim tvojega očeta takšnega, kot je.« Enako reče tudi žena svojemu možu: »Tvojo družino ljubim takšno, kot je, tvojo mamo takšno, kot je in tvojega očeta takšnega, kot je.« Celo družino. Tako se oba počutita še bolj varno, ker čutita, da je cela družina spoštovana s strani partnerja in ljubljena.

Ampak za to je potreben en predpogoj pri obeh. Večina namreč meni: »Moja družina boljša. Vse kar drugače, kot je bilo praviloma v moji družini, ni tako dobro.« Torej na tak način reče: »Moja družina je boljša od tvoje.« Spoznati mora in reči: »Druga družina je enako dobra, čeprav je drugačna.« Ta proces da soglašamo s tem več, se začne takrat, ko se moški in ženska srečata.

Ženska je popolnoma drugačna od moškega in moški je popolnoma drugačen od ženske. Ravno zaradi tega potrebujeta drug drugega - ker sta različna. Ampak v tistem trenutku se mora vsak od njiju spoznati in se soočiti s tem, da je nepopoln. Za popolnost potrebuje moški žensko in prav tako ženska moškega. V tem trenutku oba soglašata in priznavata, da jima nekaj manjka. Moški postane večji, ko sprejme žensko in ženska postane večja, ko sprejme moškega. Družina moškega postane večja, ko prizna in spoštuje družino ženske. Enako je pri ženski družini. Na ta način družini postaneta povezani. Ko prestopita meje svoje družine, obe družini postaneta bogatejši, popolnejši. Pogoj za to je, da družini druga drugo sprejemata in priznavata kot enako dobri.

Torej ljubezen med moškim in žensko raste takrat, ko obe strani spoštujeta in sprejemata družini. To vidimo, ko par dobi otroke. V tistem trenutku se morata odločiti, kako bosta vzgajala otroke. Ženska takoj reče, ja, vzgajali jih bomo tako, kot je bilo običajno v moji družini. In če to stori, kako gre otrokom? Slabo. Kajti očetove družine ne smejo ljubiti na enak način kot materino. Starša morata priti do tega, da jih bosta vzgajala tako, kot je bilo v navadi v eni in drugi družini. Potem so otroci srečni. In kaj se zgodi s parom? Bolj se ljubita. Bolj si zaupata. Postaneta srečnejša. To so čisto preprosti koraki z globokim učinkom na srečo človeštva. To se pravi koraki za srečo para in za srečo otrok. Na kak način postanejo otroci srečni? Otrok je srečen, če mu oče reče: »V tebi ljubim tudi tvojo mamo, takšno kot je.« In mati reče otroku: »V tebi ljubim tudi tvojega očeta takšnega kot je.«

Šel bom še malo naprej, kjer se pokaže, da sreča ni poceni. Oče reče otrokom: »Veselim se, če boste takšni, kot je vaša mama. In mama reče svojim otrokom: »Veselim se, če boste postali takšni, kot je vaš oče. Potem se počutijo otroci popolnoma sprejeti. To postane srečna družina. V vsaki družini obstaja določen red, pravila. To pomeni: Starši pridejo na vrsto prvi, potem pridejo otroci. Starši odločajo o tem, kaj se bo naredilo , ne otroci.

Takoj, ko komando prevzamejo otroci, se otroci počutijo zapuščene in negotove in postanejo agresivni. Če starši čisto jasno povedo: »Tako bomo naredili.«, se otroci počutijo varne. Povedal bom primer. Starši se ločujejo in vprašajo otroke: »Pri kom želiš živeti, pri očetu ali pri mami?« Zelo slabo za otroka! Starši morajom sami sprejeti odločitev pred tem in sporočiti otrokom: »Tako smo se odločili in tako bomo naredili.« Potem se otroci kljub temu počutijo varne.

Mati se nato želi znova poročiti. Nekatere ženske vprašajo otroke, če se smejo poročiti. To je zelo slabo za otroke. Karkoli bo otrok rekel, se bo počutil krivega. Mama mora preprosto reči: »To je moj novi mož, toda kot prej še zmeraj spadate k svojemu očetu. On je samo moj mož, vaš oče je nekdo drug. Kot očeta ga jaz spoštujem pred vsemi ostalimi.«

Včasih pridemo v situacijo, ko novi mož posvoji otroke in to je kršenje tega reda, ker si on vzame pravico nadomestiti njihovega očeta. Ne, ne, otroci morajo obdržati priimek svojega očeta. Če bo novi oče poskušal biti boljši, kot je bil pravi oče, mu bodo otroci dokazali, da to ni. Zvesti bodo svojemu očetu. To so enostavne stvari, ki jih moramo spoštovati, da bomo doprinesli k sreči v družini.

Še na nekaj moramo biti pozorni: »Pogosto je eden od staršev imel že prej zvezo, mogoče je bil že prej poročen, in zdaj se poroči z drugim partnerjem. V novi družini bo prejšnjega partnerja predstavljal eden izmed otrok. Ne smemo misliti, da prejšnji partner ne pripada družini. Če se na primer mož ločuje, zelo pogosto obtožuje ženo ali jo ponižuje in ta je zaradi tega ranjena in je jezna na njega. Kar naenkrat potem v novi družini opazi, da je njegova hčerka jezna, čeprav je on do nje ves čas dober, je hčerka jezna nanj. To je zato, ker prevzema občutke bivše žene. Tako je družina nesrečna. Kaj je rešitev? Moški reče prvi ženi: »Zelo sem te imel rad, zelo sem te ranil in iskreno mi je žal. Še vedno imaš prostor v mojem srcu. Zdaj imam drugo ženo. Z njo imam otroke in prosim, bodi prijazna do njih.« To bo tudi naredila. Če je spoštovana, bo to tudi naredila. Tako postane hčerka, ki je prevzela njene občutke svobodna. Ni več rivalka svoje mame, ostaja otrok.

To so torej preprosta pravila, kako postane družina srečna. Red v družini se kaže tudi pri otrocih - tudi med njimi obstaja rang lestvica. Prvi otrok je pred drugim in drugi je pred tretjim. Če ni takšnega reda, pride med otroci do rivalstva in veliko prepirov. To se pokaže pri mizi. Tu lahko naredimo red. Oče in mati sedita drug poleg drugega, mati levo od očeta. Levo od matere sedi prvi, nato drugi in tako naprej. Takoj se bo vzpostavil mir. To so prav preproste stvari, ki jih moramo spoštovati. Tako postane družina srečna.

V nekaterih primerih - na primer če je mož alkoholik in zlorablja ženo in otroke, je za ženo izjemno težko iskreno reči otroku: »vesela bom, če boš postal ravno takšen kot je tvoj oče.«

Opazoval sem alkoholizem v družinah, posebno v Rusiji, kjer je alkoholizem zelo razširjen. Tam, kjer ženske ne spoštujejo moških, gredo moški v gostilno. V Rusiji imajo celo pesem, ki poje takole: »Ženske nas ne marajo, zato pijemo.« Povsem jasno jim je, kje je problem. Znova bom šel čisto na začetek. Če ženska reče: »Ljubim te takšnega, kot si, natančno takšnega kot si in če reče »ljubim tudi tvojega očeta takšnega, kot je«, potem bo ostal mož doma. Zelo je razširjeno, da se ženske počutijo kot boljše. In to odžene moža v gostilno. Potem se žena - mama boji, da bodo otroci postali alkoholiki. In tudi bodo postali. Iz zvestobe do očeta. Iz zvestobe do očeta bodo postali alkoholiki. Toda, če mati reče: »Vesela bom, če boste takšni kot je vaš oče«, lahko v tistem trenutku postanejo drugačni. Ta strah, da bodo postali kot oče, jih prisili v to, da bodo postali takšni kot on iz zvestobe do njega.

Tudi v Sloveniji je možno opaziti, da ženske množično gledajo zviška na moške. Od kod izvira ta tako razširjen podcenjujoč odnos do moških?

Ženske so v sebi mirnejše. Zaradi nosečnosti, poroda in skrbi za otroka se počutijo v mogočnem, močnem položaju. Prav zaradi materinstva imajo večji občutek samospoštovanja. Povsem jasno je, da v družinah vlada ženska. Ona odloča, kaj se bo naredilo. V kritičnih situacijah je ženska tista, ki naredi prve korake k rešitvi. Prevzame težo odločitve in odgovornost. To je enostavna resnica, dejstvo.

Zgodovinsko gledano so bili moški tisti, ki so hranili družino, ki so skrbeli tudi za varnost družine. Če ženska to spoštuje, moški z veseljem dela, še bolj se bo potrudil za družino. Če pa se ženska povzpne nad njega, bo izgubil veselje do dela za družino. Vse je odvisno od spoštovanja ženske.

Neka psihoanalitičarka, ima dva otroka, mi je rekla: »Moj mož prav nič ne skrbi za otroka.« Potem sem jo vprašal: »Ga spoštuješ?« In je rekla: »Nee.« Ravno zaradi tega ne skrbi za otroke. Čez eno leto sem jo spet srečal. Mož je bil z otroci na počitnicah. V tem času se je naučila, kako ga spoštovati in mož je začel skrbeti za otroke. Bolj ko ženska pritiska: »To moraš narediti!«, bolj se bo moški odmikal. Ko pa ga spoštuje, predvsem takrat, in ko ga prosi, naj nekaj stori - to je izraz spoštovanja, bo to naredil. Kdo je tu močnejši? Seveda spet ženske. Najti je treba ključ.

Torej: sreča je povezana s spoštovanjem. V družini se spoštovanje kaže tudi tako, da mož reče ženi: »Prosim«. In ko ona reče njemu: »Prosim«. Ne da bi karkoli dodali. Samo prosim. Ko žena reče »prosim«, začuti moški spoštovanje. Tudi ko mož izrazi spoštovanje ženi in ji reče »prosim«, bo žena izpolnila njegovo željo. Ko pa reče to in to moraš narediti, se ne počuti več spoštovano in potem se umakne.

V primerjavi z generacijo mojih starih staršev je opaziti, da otroci ne spoštujejo več svojih staršev, vsaj ne tako, kot so jih včasih.

To je predstava o demokratizaciji družine. Kot da so v družini vsi enaki. Pogosto kličejo otroci svoje starše po imenu. To dela otroke zelo negotove. Enkrat je bila pri meni svetovno znana psihoterapevtka, res čudovita ženska, svoje otroke je vzgajala z ljubeznijo. Njena hči je prišla dol po stopnicah in se obnašala zelo provokativno, nenavadno. Ko je prišla do mame, ji je mama prisolila eno okoli ušes. Prej ni tega še nikoli naredila. Hči je rekla je: »Mama, zdaj vem, da me ljubiš.«

Dolgo sem živel v Južni Afriki. Kako so tam reagiralu otroci, ko so jih starši kaznovali? Rekli so hvala. Kazen pride z ljubeznijo, tako, da spodbujamo otroka, da ga nekaj naučimo. Otroci to čutijo in so hvaležni. Šele na takšen način kazen doseže svoj učinek, ko jo otroci sprejmejo kot darilo.

Pred kratkim sem bil na Poljskem, spoznal sem neko družino. Ona mi je želela predstaviti svojega sina, pet let starega. Pripeljala sta ga po jutranjem delu seminarja. Sin je brcal svojega očeta v piščal, tepel svojo mamo, totalno agresiven. Videl sem, da je bil ta otrok popolnona negotov ni se počutil varnega, ni se mogel zanesti na svoje starše. Posadil sem si dečka na kolena, ga obrnil s hrbtom proti sebi, oklenil njegove noge s koleni in ga z rokami čvrsto držal. Upiral se je, a se ni mogel izviti. Mami sem rekel, naj trdno drži njegovo glavo. Pokazal sem staršem, kaj morajo storiti. Tako trdno ga morajo držati, da se ne more več premikati, toda z ljubeznijo. Kakih deset minut sem ga samo trdno držal, dokler se ni popolnoma umiril. Potem sem ga dal k očetu na kolena s trebuhom proti trebuhu. Odšel sem na kosilo in ko sem se po kaki uri vrnil, je otrok ležal v maminem naročju in spal. Počutil se je popolnoma varnega. Iz tega se lahko marsikaj naučimo. Seveda je tako družina postala srečnejša. Tudi to spada zraven.

Ko se pogovarjam z ženskami, opažam, da jim pogosto ni jasno, kje se začne zloraba. Bojijo se, da ne bi otroka ranile, bojijo se svoje moči, izražanja svoje moči nad otrokom.

Kaj je zloraba moči? Skrb. Če nas za otroka preveč skrbi, postane otrok šibak. Strah in pretirana skrb jih omejujeta. Otroška terapevtka z veliko izkušnjami in dvema otrokoma je prišla k meni na seminar. Otroke je pustila pri njihovemu očetu, prvič do zdaj, ker je bila prepričana, da mora vedno poskrbeti zanje. Ko je zvečer poklicala domov, je sin rekel: »Mama motiš, igramo se z očijem.«

Zakaj se nekateri sinovi tako zelo navežejo na svoje matere, da ne morejo stopiti v odnos z žensko?

Opazil sem, da sin, ki je zelo navezan na svojo mamo, ne spoštuje žensk.

Ženska, ki je zelo navezana na svojega očeta, pa ne spoštuje moških.

Moški, ki ima dober odnos s svojim očetom, spoštuje ženske in ženske se lahko nanj navežejo, in ženske, ki imajo dober odnos s svojo mamo, spoštujejo moške.

Nekaj povsem nenavadnega.

Odnos, kjer je moški mamin sinček in ženska očetova hčerkica, ne more obstati kot partnerski odnos. Predpogoj za partnerski odnos je, da vsak od njiju zapusti družino iz katere izhaja. Živeti morata samostojno.

Če se preselita v hišo staršev katerega izmed njiju, je konflikt neizbežen. Če se moževa mama poskuša postaviti na prvo mesto, mora mož jasno postaviti mejo: »Ne, ne moja žena je prva.« Nova družina ima prednost pred staro. Tu je red čisto jasen. Mož je prvi pred njenim očetom in žena je prva pred njegovo materjo.

Bert Hellinger uradna stran ... klikni za ogled!

Bert Hellinger na WIKIPEDII ... klikni za ogled!

Klikni za povezavo do YouTuba ...